Tridnevni vikend

Sodobna tehnologija nam gre lepo na roko in videti je, da bo z leti samo še napredovala in nam ponujala vse več udobja pri delu. A hkrati se nam je zgodil zanimiv fenomen: številne naloge lahko s pomočjo tehnologije opravimo hitreje in z manj napora, a se zato od nas pričakuje, da jih opravimo več. Namesto da bi delo postalo lažje, se zdi, da je postalo še bolj zahtevno, saj vse poteka hitreje, zahteve pa so vse večje.
 

Tehnološki napredek je hkrati dobra in slaba novica 

Juliet B. Chor je v svoji knjigi Zgarani Američan (The Overworked American) zapisala, da je pri pregledu zgodovinskih virov zanesljivo ugotovila, da so delavci pred industrijsko revolucijo – torej obrtniki in kmetje – delali bistveno manj, kot delamo danes. Knjigo je sicer napisala v 90. letih, a se je od takrat situacija samo še zaostrila. Sploh Američani delajo vsako leto več, se vse bolj pehajo za materialnimi dobrinami, vse bolj izgorevajo in se borijo z boleznimi, ki izvirajo iz povsem podrtega ravnovesja med zasebnim in službenim.

S pomočjo tehnologije ustvarimo vedno več v istem času, zato moramo več tudi porabiti. Prvič v zgodovini smo se namreč znašli v okoliščinah, v katerih nam tehnologija omogoča, da ustvarjamo dovolj vsega za vse v relativno kratkem času. Pred stoletji so morali ljudje posvetiti vso svojo energijo preživetju, danes pa je za golo preživetje dovolj le kakšna ura dela na dan, saj nam pri vsem drugem pomaga sodobna tehnologija. Vse presežno delo, ki ni potrebno za preživetje, pa ustvarja storitve in dobrine, ki jih je prej ali slej treba prodati in porabiti.

Tako delamo zato, da lahko uživamo v udobju, ki ga prinaša presežno delo, hkrati pa nimamo časa, v katerem bi uživali v prigaranem udobju. V Evropi smo glede tega morda kljub vsemu nekoliko bolj zmerni, v ZDA pa je predanost delu začela spominjati na pravo religijo. Derek Thompson v svojem članku za The Atlantic meni, da predanost delu obljublja sodobnim intelektualcem odrešitev in življenjski smisel, hkrati pa jim ravno to v celoti odvzema, namesto tega pa dostavi nepremičnine, vozila in drugo udobje.

Thompson omenja ekonomista John Maynard Keynesa, ki je leta 1930 predvideval, da bomo v 21. stoletju imeli le še 15-urni delovnik in predvsem velike težave s tem, kako zapolniti ves svoj prosti čas oziroma pet dni dolge vikende. Zgodilo pa se je ravno obratno: marsikdo v ZDA dela po 12 ur na dan, še posebej pa to velja za visoko izobražene posameznike na visokih in dobro plačanih položajih. Keynes je verjetno pričakoval, da bodo ljudje na tako elitnih položajih poskrbeli, da bodo zanje delali drugi, oni pa bodo uživali obilje prostega časa, kot je že v preteklosti veljalo za elite. Te so se ukvarjale s svojimi hobiji, gojile različne kulturne prakse, se zabavale po svoje, raja pa je morala delati. A tudi raja je delala manj, kot delamo danes. Le kako nam je tako zelo spodletelo?

Z vidika posameznika nam je res spodletelo, saj nam napredka tehnologije ni uspelo v celoti preliti v udobje za vse. Prelili smo ga v finančne in druge materialne presežke, ki jih pretakamo v žepe najvišje elite, tistega odstotka ali še manj posameznikov, ki so resnično nesluteno bogati. Vsi drugi pa sodimo v dve kategoriji: tisti, ki garajo, in tisti, ki tega ne zmorejo (več). V drugi kategoriji so ljudje, ki so z garanjem pretiravali in zdaj ne zmorejo več zaradi starosti ali bolezni, ali pa njihova znanja in sposobnosti v sodobnem tehnološko gnanem okolju niso več tako zanimiva. 

Industrija in storitvena dejavnost pograbita vse posameznike, ki so mladi, močni, hitri, imajo dovolj izkušenj in so zato dragoceni, ter jih (vsaj v ZDA) ženeta v 12-urne delovnike tako dolgo, kolikor pač zmorejo. In ko ne zmorejo več, jih zavržejo. Če so imeli srečo, so si v tem času prigarali dovolj finančnih in drugih sredstev, da njihovo preživetje ne bo pod vprašajem. Sicer pa bo morala priskočiti na pomoč država.

Z drugo besedo, sodobni krvoločni kapitalizem izbere najbolj vzdržljive posameznike in jih v nekaj desetletjih povsem izčrpa, nato pa jih preloži na pleča države. Zakaj je tak sistem delodajalcem tako zanimiv? Ker en delavec opravi delo za dva do pet drugih, lahko delodajalec izbira le med najbolj hitrimi in vzdržljivimi. Tudi izkušnje niso več nujne – znanje je dosegljivo hitro in prenos znanja med nekoč tako cenjenimi starejšimi delavci in začetniki se zdaj lahko v celoti opravi s pomočjo tehnologije. A zakaj pri tem vztrajajo delavci, saj gre za več kot očitno izkoriščanje? Thompson meni, da so jih v ZDA prepričali, da sta 12-urni delovnik brez počitnic in izčrpavanje na delovnem mestu izraz njihove ustvarjalne identitete in visoke družbene vrednosti. Več ko delaš, bolj ko si nepogrešljiv na delovnem mestu, več veljaš. Kaj vse bi dali stari ali slabo kvalificirani delavci, da bi le lahko delali, četudi po 12 ur na dan, a ne zmorejo ali pa jih nihče noče zaposliti!

V tej toksični godlji nasrkajo prav vsi, razen tistih čisto pri vrhu. David A. Spencer v svojem eseju o prihodnosti dela ugotavlja, da bo z vse večjo avtomatizacijo dela zmanjkovalo dela za vse več ljudi, a povsem ga ne bo nikoli zmanjkalo. Če bomo te odločitve prepustili lastnikom podjetij, bo zaposlenih vedno manj, delali pa bodo vse več, saj bo to daleč najbolj poceni. Vsi drugi pa bodo životarili na plečih države in brez dvoma bo prej ali slej klecnila tudi ta.
 

Kaj pa potrebujemo delavci?

Verjetno bi vsak rad bil koristen po svojih sposobnostih in močeh ter prispeval k dobrobiti družbe. A koliko točno bi moral delati vsak od nas, da bi mu to prinašalo ugodne učinke za njegovo ali njeno duševno zdravje? Daiga Kamerādea in kolegi so v obsežni študiji s skoraj 85.000 udeleženci ugotovili, da ima ugodne učinke že ena ura dela tedensko, večina pa bi bila zadovoljna z vsaj osmimi urami na teden. Nato pa se zadovoljstvo ne povečuje več, četudi delamo vsak dan v tednu po osem ur. Z drugo besedo, vsi potrebujemo vsaj malo dela, da bomo zadovoljni v svoji koži, vendar pa delo vsak dan ne bo bistveno povečalo našega zadovoljstva.

In koliko je preveč? Na Japonskem so Ryoko Ogava in kolegi neizpodbitno dokazali, da je več kot 80 ur dela na teden, kot ga pogosto opravljajo mladi zdravniki, razlog za vseprisotno depresijo med njimi. Torej je njihovo delo – namesto da bi koristilo njim in družbi – ustvarjalo dodatno breme družbi (saj z duševno boleznijo niso mogli delati) ter jim uničilo prva leta življenja v vlogi mladih zdravnikov.

Poleg dela pa ljudje za ravnotežje v svojem življenju potrebujemo tudi harmonične odnose s svojimi družinami in interesnimi skupinami, hobije, raziskovanje in učenje, gibanje, počitek, skrb za higieno ter čas za počitnice. Če iskreno pogledamo naše današnje dnevne aktivnosti, se poleg dela, ki ga opravimo v službi, nabere še veliko domačega dela in skrbi za družino, za prosti čas in hobije pa ostane le malo časa. 

Pred stoletji, ko je povprečni delavec delal manj, kot dela danes v službi, je tudi domače delo veljalo za delo. Nekateri so delali na polju ali v delavnici, drugi pač v kuhinji ali okrog hiše. Danes pa je delo, ki ga opravljamo zase in ne za delodajalca, diskvalificirano kot nedelo in se tako zažira v naš prosti čas. Če bi vse delo, ki ga opravimo doma in na delovnem mestu v tednu dni sešteli, bi verjetno prišli do bistveno višje številke od 40 ur, kolikor je uradno dolg naš delovni teden.

Domače delo si praviloma delijo vsi prebivalci doma, a žal je tako, da delo ni porazdeljeno povsem enakomerno. Caitlyn Collins in kolegi so ugotovili, da so med pandemijo covida-19, ko je bilo treba delati od doma in doma poskrbeti za otroke in druge nemočne družinske člane, ženske v veliko večji meri zaprosile za zmanjšanje plačanih delovnih ur. To zmanjšanje so potrebovale zato, da so lahko poskrbele za dom in družino. Tako se je razkorak med številom plačanih delovnih ur med spoloma povečal za 20 do 50 odstotkov. Na prvi pogled to ni skrb vzbujajoče, saj si partnerji delo večinoma delijo po dogovoru in tako, kot vsakomur najbolj ustreza. A kljub temu ni povsem nedolžno, saj taka sprememba prinaša s seboj zelo nepravično plačilo: domače delo namreč ni plačano.

Razkorak med tem, kako si domače delo razdelijo moški in ženski člani gospodinjstev, ko imajo na voljo več časa zanj, so raziskovali Ariane Pailhé, Anne Solaz in Arthur Souletie. V Franciji so pred leti uvedli 35-urni delovni teden z željo, da delavcem omogočijo več prostega časa in večje življenjsko zadovoljstvo. Dodatnih prostih 5 ur tedensko so moški porabili tako, da so že med tednom opravili nakupovanje, popravila in podobna domača opravila in si tako sprostili več časa čez vikend. Ženske pa so večinoma ohranile veliko količino domačega dela tako med tednom kot tudi čez vikend, saj je njihovo domače delo – na primer skrb za otroke – enako zahtevno ne glede na dan v tednu. Ženskam je krajši delovnik prinesel olajšanje le v tem smislu, da je bilo manjkrat treba razmišljati in delati več stvari hkrati. 

Če bi želeli ženskam omogočiti več resnično prostega časa, bi bilo treba delovnike dodatno skrajšati ter bolj enakomerno porazdeliti domače delo med vse člane gospodinjstva. Morda s tega vidika niti ni tako presenetljivo, da je odločanje za otroke med mlajšimi Evropejci vse bolj redko, predvsem pa so vse redkejše družine z veliko otroki. Dan ima le 24 ur in če se od mater pričakuje, da ob 40-urnem delovniku vsak teden opravijo še nadaljnjih 49 ur neplačanega dela, se je treba zavedati, da to ni preveč privlačna ponudba. Ne za mlade ženske ne za družbo kot celoto. Če nič drugega smo se iz japonske raziskave Ryoko Ogava in kolegov naučili, da 80 in več ur dela tedensko vodi neposredno v depresijo. 
 

30-urni delovnik

Zanimivo je, da lahko v sodobni družbi, kjer prevladuje intelektualno delo, skrajševanje delovnega časa za 10 ur tedensko prinese res velike koristi. Rübelmannova  in Wolfsbergerjeva sta raziskovali, kakšne posledice je prinesla taka sprememba za posameznike v podjetju, ki se je odločilo za ta korak. Ugotovili sta, da so se zaposleni začeli bistveno več ukvarjati s športom, ki jim je posledično omogočil, da so bili med delom bistveno bolj zbrani in ustvarjalni. 

Od sodobnih ustvarjalcev in intelektualnih delavcev se pričakujejo inovativne rešitve ter zamisli, ki naj bi jih zaposleni pridelovali kot po tekočem traku. To seveda ne gre, saj je ustvarjalnost nepredvidljiva in pričakovanja po visoki učinkovitosti povzročajo dodaten stres. 

Raziskovalki sta ugotovili, da je skrajševanje delovnega časa povzročilo večjo ustvarjalnost in učinkovitost, ker so se delavci sprostili med športom, se ustrezno naspali, se lahko dodatno izobraževali in na delovnem mestu osredotočeno delali v 45-minutnih delovnih šprintih. Omejitev prisotnosti na delovnem mestu je povzročila tudi bistveno zmanjšanje »praznega dela«, pri katerem so intelektualni delavci na delovnem mestu povsem neučinkoviti.

Alex Soojung-Kim Pang pa je skozi preučevanje podjetij na Nizozemskem, Japonskem ter v Južni Koreji ugotovil, da 30-urni delovnik prinaša večjo zvestobo zaposlenih, spodbuja ustvarjalnost in osredotočenost pri delu, hkrati pa bistveno poveča zadovoljstvo zaposlenih z uravnoteženostjo njihovega delovnega in zasebnega življenja. Tudi v primeru teh podjetij se je kot eden od pomembnih faktorjev pojavil šport, ki so ga delavci nujno potrebovali za svojo ustvarjalnost in se v primeru krajšega delovnega časa tudi bistveno lažje ukvarjali z njim. 
 

In kako pridemo do prostih petkov?

Ob napredku tehnologije in zahtevah sodobne družbe je osemurni delovnik resnično preživet koncept, stvar nekih drugih časov in nekih drugih okoliščin. Čas bo, da ga skrajšamo za vse in zaposlenim omogočimo, da se kakovost njihovega življenja bistveno poveča. Morda lahko tak poseg celo pozitivno vpliva na rodnost v prihodnjih letih. Poleg tega pa se ob zakonski omejitvi zgornjega števila ur na 30 delovnih ur tedensko poveča tudi verjetnost, da bo s tehnološkim napredkom delo ohranilo več ljudi. Čez desetletja ga bo treba skrajševati še bolj, a to je prvi korak. 

To odločitev je treba sprejeti na nivoju države, ker gre za javni problem. Omejevanje delovnega časa zmanjša nezaposlenost, poveča zadovoljstvo zaposlenih in družbe v celoti ter s povečanjem rodnosti lahko morda celo vpliva na stabilnost socialnih transferjev. Če bomo odgovornost za skrajševanje delovnega časa prelagali na podjetja, se bodo na to odzvali le najbolj napredni lastniki in vodje, večina pa bo nadaljevala po starem, dokler jim bo le dovoljeno.

A zavedati se je treba, da tak poseg na nivoju države ni preprost. Profesor in poslanec zgornjega doma Združenega kraljestva Robert Skidelsky ugotavlja, da so nekatere države pri skrajševanjih delovnega časa naletele na velike in zanimive ovire. Francija je morala skrajševanje delovnega časa v kombinaciji s povečevanjem zaposlitev podjetja delno subvencionirati, delno pa so za to plačali tudi delavci, ki so jim podjetja zamrznila plače. To dodatno dokazuje, da so take spremembe nujne na nivoju države, ki mora sprejeti ustrezne zakone, saj se na velikodušnost podjetij ne gre zanašati.

Po drugi strani pa Francija ni beležila upada produktivnosti navkljub skrajšanju delovnega časa. Delavci so se v strahu pred izgubo zaposlitve zaradi neuspeha podjetja še toliko bolj predali delu in opravili isto količino dela v krajšem času. 

Na nekaterih drugih področjih pa se je dodatno zatikalo. Ko so delovni čas skrajšali medicinskim sestram, se je pojavil ogromen problem, saj bi morali manjkajoče ure nadomestiti z novimi zaposlitvami. To žal ni šlo, saj je bilo število letno izšolanega medicinskega osebja bistveno premajhno za premostitev teh izzivov. Tako so bili obstoječi zaposleni primorani delati več, za kar pa niso bili dodatno plačani, kar je povzročilo nemalo nezadovoljstva. Skidelsky zato predlaga, da se prehod na 30-urni delovnik uvaja za vsako gospodarsko dejavnost posebej in v skladu s specifiko sektorja.
 

Nizozemska rešitev

Evropske države se skrajševanja delovnega časa lotevajo na različne načine, a morda je Nizozemska pri tem našla eno od najbolj simpatičnih rešitev. Polovično zaposlitev je z vidika pravic zaposlenega do dopusta in zavarovanja izenačila z redno zaposlitvijo in tako omogočila zaposlenim, da sami izbirajo število delovnih ur tedensko. Nekateri redno zaposleni so jih tako zmanjšali, nekateri polovično zaposleni pa nekoliko povečali. A ta rešitev je ugodna le v primeru, da je povprečni prihodek zaposlenih dovolj visok, da zmanjšanje števila ur (in s tem prihodka) ne bo ogrozilo posameznikovega preživetja.

Poti do prostih petkov je torej veliko, a so polne pasti. Na srečo smo v zadnjem času tudi pri nas slišali, da se morda obetajo podobne spremembe. Veselimo se jih, četudi je za odpiranje šampanjca še nekoliko prezgodaj. Do tam je še dolga pot, je pa lepo, da se o tem že govori in da bo morda vsaj kakšna skupina delavcev pri nas v prihodnje ob petkih na sprehodu, ne pa za računalnikom.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >